Danes pri risanju sta nastala dva lepa portreta. To sta oči in mami. Sta si tako podobna, da se bosta gotovo spoznala :-)

Vedno mi je zanimivo spremljati razvoj otroške risbe. In teli glavonožci (kot se imenuje otrokova prva risba človeka, ki ima zgolj glavo, oči, roke in noge) so znak, da otrok prehaja na višjo stopnjo risanja.

Otroška risba se razvija nekako takole (če se jaz to še prav spomnim):
-do 3. leta je čečkanje
-od 3. do 9. simbolna stopnja
-po 9. letu pa realistično risanje

Sončno dopoldne smo preživeli na igrišču. Pridružila se nam je tudi sosedova črna mucka in bilo je res zabavno.

Na vrtiljaku pa že nekaj časa pojemo tole pesmico:
http://www.youtube.com/watch?v=LIURB2pNMG8

Žal sem bila zunaj brez fotoaparata...

Sončen dan smo spet izkoristili za obisk igrišča. Sonce nas je prijetno grelo, žal pa je tudi odtajalo zamrznjena tla in je bilo precej blatno.

Potem smo se po dogem času spet spomnili na plastelin, ki pa se nam je že precej posušil. Tokrat smo imeli mullerjevega, ki pa očitno hitro postane trd, kljub temu, da je zaprt v lončku. Otrokom je bilo vseeno všeč, najmlajši pa se je spoznaval predvsem s pripomočki za rezanje in oblikovanje plastelina.

Danes smo dopoldne barvali živalice iz gipsa. Že čopiči so otrokom vedno zanimivi, barvanje nečesa,kar ni papir, pa še bolj...

Na sprehodu smo odkrili zamrznjeno lužo in se malo drsali, na naslednji luži pa smo našli razbit led in si ga ogledali. Tudi najbolj navadne stvari so zanimive, če jih pogledamo z otroškimi očmi.

Po deževnem tednu smo končno dočakali sonce. Samo kaj, ko bi nas kmalu odpihnilo...
pri malici smo praznovali prvi rojstni dan. Malce z zamudo, ampak otrokom je bilo všeč.

sneg

Danes smo sklenili, da imamo dežja že dovolj in se odpeljali na Pokljuko. Tam pa polno snega, ves čas je še po malem naletaval. In smo imeli en res krasen sneženi dan.
Prvi sneg v sezoni se mi zdi res nekaj posebnega. Je še bolj bel in še bolj čaroben... Primerjati se ga da samo še s prvimi zvončki spomladi, pa s prvimi koraki po mivki ob morju poleti, pa seveda s prvim pečenim kostanjem...

Že cel večer sedim za računalnikom in se trudim razumeti tale blogger. K sreči ne sedim sama... Pa dodajam fotografije, pa jih spreminjam, pa se nič ne zgodi, potem pa se kar naenkrat pojavijo. Včasih tam, kjer jih želim, spet drugič pa kje drugje.
Res bi rada pisala kakšne kratke opise svojih dni, pa ustvarjanja z otroki in male stvari, ki se nam zgodijo čez dan, pa izlete in potepanja, ko peljemo našo prikolico na izlet... Samo, če mi bo pa tole pisanje vzelo več časa, kot življenje samo...

Da vidim, kako bo šlo s slikami tukaj, pa nekaj z naših poletnih počitnic...