Še vedno sem presenečena nad tem, kako so bili otroci pogumni in kako dobro jim je šlo.
Dorko smo najprej počesali, res je bila potrebna tega. Pri sedlanju nekako nismo uspeli preveč pomagati, jahali so otroci pa tako, kot da to kar naprej počnemo.
Dorka je za nagrado dobila še korenje, mi pa smo obiskali še žrebička Maestoza (kakšno ime za malega konjička, pa to niti ni celo ime), od koder so nas potem pregnali podivjani labodi.
Jaz sem uživala, mislim, da so otroci tudi...
Naj še slike povedo svoje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar